Za vedno se je poslovil Samo Oblokar

Samo Oblokar je pred letom dni zaključil z delom v gledališču in takrat smo v gledališkem listu objavili članek, ki ga je napisala Anika Velišček.

***
Sama Oblokarja sem spoznala pred štirimi leti, ko sem začela delati v SNG Nova Gorica. Ker je v gledališki hiši veliko zaposlenih, najprej nisem vedela, kdo je. Srečevala in pozdravljala sem starejšega, visokega gospoda s črno jakno, ki je velikokrat kar prikolesaril na delo. Potem sem izvedela, da je »lučkar« Samo in da je svojevrstna gledališka legenda, saj je gledališču zvest vse od začetkov svoje poklicne poti – več kot 42 let. Prvi bližnji stik s Samom sem imela pri predstavi Evropa, mati mila, takrat sem spoznala, kaj in kako ustvarja. Je človek iz ozadja, ki poskrbi, da igralce na odru vidimo, ter uresničuje ideje režiserjev in scenografov.

Svoje delo je Samo Oblokar začel v solkanskem gledališču, sodeloval je pri več kot 220 predstavah najrazličnejših zvrsti, za svoje delo je prejel nagrade, spremljal velik tehnični razvoj, se selil v novo gledališče v Novo Gorico. V gledališču se je mladi kajakaš znašel po naključju. »To je gledališče,« mu je povedal takratni šef, ko je Samo prišel v Solkan. Takoj je začel delati, najprej skupaj s šefom, potem pa samostojno. Kasneje sta se mu pridružila Renato Stergulc in Marko Polanc. Samo je bil nepogrešljivi del dveh gledaliških festivalov, in sicer Goriških srečanj malih odrov (kasneje festival Alpe Jadran) in Primorskega poletnega festivala. Z gledališčem je gostoval po vsej Jugoslaviji, v Argentini, Boliviji, Čilu, Venezueli, Urugvaju in večini evropskih držav. 

S Samom je povezanih neskončno veliko anekdot. Slabo bi se končalo Borštnikovo srečanje pred tridesetimi leti, ko se je pod njegovo težo zlomila lestev in si je izpahnil roko, a je stisnil zobe in potrpel ter predstavo izpeljal do konca. Pa gostovanje v Skopju, kjer so ga okradli. Ko je po pripravi prizorišča prišel v sobo, prtljage ni bilo več. Potem je po tržnicah iskal kratke hlače in obleke za celih štirinajst dni. Sodelavci pravijo, da je človek, na katerega si se lahko zanesel. Nikoli ni odklonil, če si ga prosil za mnenje in potrudil se je po svojih močeh. Še posebej rad je imel sodelavko Srečko Birsa, priljubljeno šepetalko, njegovo dolgoletno življenjsko partnerko, ki je pred leti preminula. 

Skupaj sva v času covida, ko so bila gledališča zaprta, po telefonu pripravljala intervju za Goriško. Čeprav se je na začetku zdelo, da bo to kratek pogovor, je trajal več kot uro in pol. Skoraj vsak dan do izida Goriške me je Samo klical, da se je spomnil še te in one anekdote, pa še tega in onega detajla, ki bi ga bilo treba zapisati. Iskal je primerne fotografije, se zanimal za naslov, čas izida, odzive bralcev … Skratka, intervjuvanec, ki se je intervjuju posvetil v popolnosti.

So ljudje, ki delajo v gledališču, in so gledališčniki, in Samo je eden izmed slednjih. Z dušo, telesom, idejami, mislimi popolnoma predan gledališču, ki ga ima še vedno tako zelo in srčno rad. Če sem se od Samota v kratkem času poznanstva kaj naučila, je prav to – biti predan, zvest, trden gledališčnik, oboževalec predstav in preudaren ustvarjalec.

Anika Velišček